Megla, ki obliva strehe in pršič dežja, ki pušča mokre odtise. Vse to me navdaja z mirom. Kakor, da bi se svet za trenutek ustavil in si vzel čas, da vpije vse te padavine. Tišina se razlega po ulicah, prižigajo se okna in iz dimnikov se kadi. Tu pa tam zapazim skozi okno obris človeka, ki pospeši korak, da bi ubežal pred mrzlimi kapljicami in se skril v varno zavetje toplega doma. Toplina v novembru še kako pride prav. Moj večerni ritual ima obvezno spremljevalko – toplino. Najsi bo to lonček vročega čaja ali kave, ali pa preprosto sedenje pred kaminom in opazovanje prasketajočih polenčkov. Če mi je kljub vsej tej toplini še vedno hladno, pa si privoščim sproščujočo masažo stopal. Včasih je zadosti samo dotik, da se sklene tokokrog topline po celem telesu.

Jesen je tudi čas toplih barv. Včasih se mi zazdi, da ko gledam s prostim očesom, vidim obdelano sliko s filtri v paleti močnih nezemeljskih barv. Kakor, da bi narava želela pokazati svoje najlepše odtenke, preden se pogrezne v zimski spanec. Ulice in poti so postlane s padlim listjem, ki tik pod stopali, poje najlepšo jesensko melodijo.

Jesen ima vonj po drevesih, ki se poslavljajo od svojega listja, vedoč, da se cikel vedno ponavlja.