Naš kolektivni spomin ne seže tako daleč, ali pa se preprosto ne spomnimo, kako je bilo v začetku časov. Vendar, če potegnemo vzporednice med vsakim novim rojstvom in nastankom človeštva, pa lahko predpostavljamo, kako je bilo čisto na začetku. Preden smo spregovorili, smo komunicirali drugače. Preko zvoka, vonja in dotika. Nosečnica namreč že z otrokom v maternici vzpostavi čustveno vez in se ga dotika preko trebuha. Otrok je tako že v najzgodnejšem času navajen na dotike matere in očeta. Dotik je tudi zelo pomemben pri vzgoji otroka, ker deluje spodbudno in mu daje občutek varnosti. Zdaj pa če pomislimo na našo odraslo dobo. Kolikokrat se spomnimo na dotik in na ta način komuniciranja? Vsi mislimo, da mora nekaj pametnega prileteti iz naših ust, ki so glavno orodje našega uma. Imamo pa tako preprosto orodje našega srca – dotik. Dotakniti se nekoga, je govorica srca in tudi sama fraza nakazuje na to. Dotakne se nas pesem, darilo iz srca, bolečina ali veselje nekoga. Takrat, ko ti srce vzdrhti veš, da je bil dotik iskren.